»Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.«

(Mr 7,15)

Današnji evangelij me nagovarja z Jezusovo jasno besedo, ki razkriva človeško dvoličnost, 'pozunanjenost' – ko govorimo drugače kot delamo, ko se tolikokrat sprenevedamo in smo daleč od iskrenosti. Po farizejih, ki jim govori Jezus, rečemo temu kar farizejstvo. Med drugim so mu očitali, da si njegovi učenci obredno ne umivajo rok, sebe pa so seveda imeli za popolne.

Najprej jim navaja besede preroka Izaija: »To ljudstvo me časti z ustnicami, a njihovo srce je daleč od mene …« Nato se obrne na množico poslušalcev s poglobljenim razmišljanjem, od kod izvirajo hudobna dejanja. »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo omadeževati, če pride vanj, ampak ga omadežuje to, kar pride iz človeka.« Nič nas ne more omadeževati od zunaj, preko drugih ljudi – to pomeni pokvariti, nas narediti slabe in hudobne – če tega sami zavestno nočemo, ne sprejmemo, če smo dovolj zreli. Vse slabo prihaja samo iz nas, iz človeka! In Jezus jim jasno našteje, kaj vse se rojeva v človeškem srcu.

Prav zato je vzgoja srca, vzgoja za moralne vrednote tako pomembna. Tega bi se moral vsak »naučiti« in si privzgojiti v družini, z vzgledom in besedo, nato v šoli, z literaturo, glasbo in vsemi tistimi dejavnostmi, ki iščejo dobro v človeku.

Vsak kristjan pa bi to moral najti v Cerkvi … In prva »Cerkev« je za nas družina, se tega dovolj zavedamo?

Majda Strašek Januš