»Zato ne omagujemo. Nasprotno, čeprav naš zunanji človek razpada, se naš notranji iz dneva v dan obnavlja.«

(2 Kor 4,16)

Živimo v času in okolju, ki poudarja pomen človekove zunanjosti in urejenosti. Na kolesu in fitnes napravah skrbimo za telesno moč. S kozmetičnimi pripomočki se trudimo polepšati naš videz. Butiki in druge trgovine z oblačili poskrbijo, da smo lepo oblečeni. S tem ni nič narobe, saj še Sveto pismo govori, da je naše telo tempelj (svetišče) Svetega Duha (1 Kor 6,19).

Vemo, da so naša svetišča, cerkve, kjer častimo Boga, urejena in vzdrževana. Vendar pa nas Pavlova beseda opominja, da naš zunanji videz ni celotna zgodba. Obstaja globlja resničnost, ki presega fizično – to je naš notranji človek, naša duša, ki se lahko iz dneva v dan obnavlja.

Navdihujejo nas ljudje, ki so se bili prisiljeni soočiti s krhkostjo človeškega telesa in so morda ravno zato ustvarili mojstrovine in so (nekateri) na poti do svetništva ali pa so že prišteti mednje. Bi slikarka Frida Kahlo zaslovela s svojimi slikami, če ne bi zaradi težke nesreče v mladosti trpela vse življenje? »Noge, čemu vas potrebujem, če pa imam krila, da lahko letim?« je zapisala. Pisatelj Roald Dahl (Čarli in tovarna čokolade, Matilda …) je verjel, da je njegova kronična bolečina ustvarjalna deska za ustvarjalnost. Mariborčanka Cvetana Priol je že v mladosti neozdravljivo zbolela in je znana kot »misijonarka« na bolniški postelji. V vseh teh primerih je dejstvo, da so bili ti ljudje telesno omejeni, izostrilo njihovo domišljijo, ustvarjalnost, sočutje, svetništvo …

Apostol Pavel nas vabi, da zaupamo v Božjo ljubezen in milost, ki nas krepita in obnavljata tudi sredi najtežjih preizkušenj. S tem, ko posvečamo pozornost naši notranji rasti, lahko najdemo globlji smisel in izpolnitev, ki presegata vse zemeljske omejitve. 

Helena Žnidarič