»Vendar smo pogumni in zadovoljni s tem, da se bomo izselili iz telesa in se priselili h Gospodu.«   

(2 Kor 5,7)

»Smrt je nepovratno prenehanje bioloških procesov, ki vzdržujejo organizem pri življenju, torej konec življenja«.

Vsi vemo, da bomo enkrat umrli. Pa vendar nam je o tem težko govoriti. Na žalost vemo, da nam bo redkim namenjeno, da bomo umrli doma, saj bomo verjetno v domu upokojencev ali v bolnišnici – sami, tako kot je danes »moderno«.

Ko sem bila otrok, je umrli do pogreba ležal doma (dva ali več dni). V tem času se je cela vas hodila poslavljat od njega, veliko se je molilo in pogovarjalo. V bistvu je to bil praznik in svojci so se imeli čas v miru posloviti od pokojnega.

Danes, ko pacient umre v bolnišnici, leži dve uri na oddelku, nato ga premestimo na patologijo. Svojci imajo zelo malo časa za slovo. Na žalost kar nekaj svojcev ne želi slovesa, češ, raje se ga spominjam živega. Pa vendar je smrt tako zelo povezana z življenjem, ne glede na to, kako si zatiskamo oči ali »bežimo« pred njo.

Jezus je v času svojega delovanja kar nekaj ljudi obudil od mrtvih, na koncu pa nam je še s svojim vstajenjem pokazal, da smrt ni konec, da nas po smrti čaka novo življenje. Zato nas pozivam, da »smo pogumni in zadovoljni s tem, da se bomo izselili iz telesa in se priselili h Gospodu.«

Valerija Černe