Človek s suho roko, ki ga je Jezus poklical, da vstane in stopi v sredo, je bil najbrž presenečen nad nastalo situacijo. Morda je že slišal za čudeže, ki jih je Jezus naredil, ko je ozdravil veliko bolnikov z različnimi boleznimi in izgnal veliko hudih duhov. V tistem trenutku se je tudi zanj odprlo veliko upanje za ozdravitev. Verjamem, da je hrepenel po njej in da mu je srce močno utripalo. Ne zgolj zaradi  pričakovanja ozdravitve, ki bi je lahko bil deležen prav kmalu, temveč tudi zaradi velike prepreke, ki je grozila. Bila je namreč sobota, dan, v katerem so veljala mnoga pravila, zapovedi in prepovedi – mnogim sveta in zelo pomembna. In prav  te ljudi je Jezus vprašal: »Ali se sme v soboto delati dobro ali zlo, življenje rešiti ali uničiti?«  Ti pa so molčali, kajti njihova srca so bila zakrknjena, ljubezen je vanje  imela prepovedan vstop. Nobenega sočutja in usmiljenja ni v takem srcu, zato je  upanje na podporo pri tako željeni ozdravitvi v tem trenutku ugasnilo.

Jezus jih je jezno premeril z očmi in bil žalosten nad zakrknjenostjo njihovih src, nato pa ozdravil roko človeku.

Vsem tam prisotnim in nam, ki beremo o tem dogodku, je Jezus pokazal, da je ljubezen in vse zajeto v njej pomembnejše od pravil, ki jih postavlja človek. Ta gredo  velikokrat v nasprotno smer od tega, kar nam zapoveduje Gospod, saj zastopajo interese posameznikov. Posledično se vedno najdejo nezadovoljni, ki želijo spremeniti  zatečeno stanje in uveljaviti svoje. Vedno nekdo preži na nekoga in ga želi tožiti. Za prekinitev tega procesa, ki vedno bolj srka vase in se razrašča, je Jezus prava in zanesljiva rešitev. Ponižno mu odprimo srce, da ga pregleda, očisti, ozdravi, osvobodi ….

Milena Vodušek