Ni nas malo takih, ki se radi odpravimo »na goro« … Včasih morda res zato, ker nam to naroči Jezus, večkrat pa zato, ker vemo, da mu bomo tam bližje. V čudoviti naravi, v miru, pogosto v prijetni družbi res ni težko začutiti Njegove bližine, presežnosti, varstva in tega, da bo enkrat spet vse v redu. Pravijo, da narava zdravi, a tega ne počne sama po sebi, to po njej dela On, katerega prisotnost tam večina najbolj intenzivno čuti in se je zaveda. Ko so učenci na gori zagledali Jezusa, so se mu priklonili … do tal … In ko mi pridemo na goro, ostrmimo nad lepoto, ki se nam razgali. Včasih nas dejansko prime, da bi se priklonili, a nas hitro mine, ker je preveč motečih dejavnikov v obliki takšne ali drugačne tehnike. Nekateri pa so dvomili takrat in nekateri še vedno dvomijo.

Na gori so učenci dobili navodilo, kako naj ravnajo naprej. Ljudi naj učijo izpolnjevati vse, kar jim je zapovedal. Kaj je to vse? Zdi se, da lahko ta VSE strnemo v dve največji zapovedi, ki ju vsi zelo dobro poznamo: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem,« in: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« Kako preprosto, a ne?! Samo to dvoje bi upoštevali, pa bi bilo vse ok. Če bi bližnje imeli tako radi kakor sebe, jim ne bi storili tistega, česar ne želimo, da bi oni naredili nam. In če bi vedeli, da kaj ni prav, tega ne bi počeli, saj s takšnimi dejanji ne samo žalimo tistega, ki ga ljubimo z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem, temveč prizademo tudi (naj)bližnje, ki bi jih naj imeli tako radi kakor sami sebe. V tem času in v tem svetu nam ni težko ljubiti same sebe, na prvo mesto postavljati sebe, svoje potrebe in želje. In če kdaj uspemo narediti kaj drugače, potem to dojemamo kot največjo žrtev, kot izraz največje ljubezni … In ne kot nekaj najbolj naravnega in normalnega.

Res smo še daleč od razumevanja največjih zapovedi, še dobro, da Jezus tako učence kakor tudi nas danes opogumlja z obljubo, da bo z nami vse dni do konca sveta.

Julijana Visočnik