(Apd 2,1)

Vsako leto na binkošti, torej na 50. dan po veliki noči, se spomnim na lastno birmo. Na dan, ki ga lahko morda primerjamo z zrelostnim izpitom našega duhovnega življenja … Na dan, ko prejmemo darove Svetega Duha …

A smo pri trinajstih letih dovolj zreli, da lahko opravimo tovrstno »maturo«? Tega še vedno ne vem, spomnim pa se, da smo se resno pripravljali na ta veliki dogodek, kar prejem novega zakramenta prav gotovo je. Ponavadi govorimo o sedmih darovih Svetega Duha, morda pa pozabimo na prvi in temeljni dar, namreč dar vere. »Neverni« odprtega duha neredko rečejo, da nam jo zavidajo, ker nam je zaradi tega v življenju veliko lažje. Ne dolgo nazaj so me malo večji otroci spomnili na točno to. Niso me samo spomnili, ampak kar opomnili in že skoraj malo brcnili. Včasih se je res treba zamisliti, ali pa uporabiti še kak drug dar Svetega Duha, ki smo ga morda za preveč časa nekje deponirali.

Vera je dar, je tudi milost, in za marsikoga je tudi tista prelomna točka, ki na preizkušnjo postavi razum, ki na tem področju enostavno odpove. Toliko zadev je nerazložljivih in nedokazljivih. A to pravzaprav sploh ni pomembno, saj ne dela nobene razlike, ker je poanta drugje: namreč v popolnem in brezpogojnem zaupanju. To doseči pa ni tako lahko, predvsem takrat, ko gre kaj narobe. Takrat pogosto odpovemo, a na srečo vsak dan dobimo novo možnost in priložnost, da ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljívost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje in drugi sadovi Svetega Duha spet prevladajo v naših življenjih.

Julijana Visočnik