Jezus nam je zapoved ljubezni kot največjo izmed vseh zapovedi predpisal z razlogom in sicer zato, da bi bili srečni. Kajti le v ljubezni smo lahko izpolnjeni, le iz ljubezni smo sposobni storiti nekaj za drugega, preseči sami sebe, svoj egoizem in strah.

Zavedajmo se, da je ljubezen tista, ki nas je ustvarila in nas kot človeštvo ohranila vse do danes. Brez nje nismo nič, smo le »brneč bron ali zveneče cimbale« (1. Kor. 13,1-13). Da bi izpolnili svoje življenje, moramo zato služiti zapovedi ljubezni, kar pa večkrat zahteva od nas potrpljenje, žrtvovanje in darovanje.

Jezus nam je dal vzgled popolne ljubezni, ki se daruje do konca. Četudi je bil svet, je bil tudi on preizkušen od hudega duha. Kljub temu, da je vedel, da ga čaka veliko trpljenje in smrt na križu, je zaradi ljubezni do vsega človeštva sprejel Božji načrt. Koliki od nas bi bili sposobni storiti enako za ljudi, ki jih imamo radi? Zato si vedno, ko nam je težko storiti kaj vsakdanjega za sočloveka, prikličimo v spomin Jezusovo nesebično darovanje in žrtvovanje za nas.

Ljubezen se uresničuje z dejanji, ko se vživimo v drugega in mu damo to, kar najbolj potrebuje. Je tudi odrekanje lastnim željam, da bi izpolnili želje drugega in ga osrečili.

Jezus nam je bil po Božjem načrtu poslan, da bi po vzgledu njegove ljubezni, po njegovi besedi in z njim v sveti hostiji, lahko iz dneva v dan živeli v njegovi in v Božji ljubezni in bi tako bil vedno v nas in bi bilo naše življenje lahko v izobilju Božje in medsebojne ljubezni.

Irena