Slovar slovenskega knjižnega jezika razlaga, da je odrešenik, kdor naredi, da postane človek prost zla in deležen vsega dobrega. Zveličar pa je, kdor naredi, da postane človek po smrti deležen večne sreče. Oba naziva v vsej polnosti pripadata Jezusu Kristusu, ki je prišel na svet, da nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil sužnosti greha in smrti in nam odprl vrata večnega življenja. Odrešenje pomeni predvsem odrešenje od greha, spravo z Bogom, kar more dati samo Bog in kar dejansko daje po Jezusu Kristusu, pri tem pa moramo ljudje sodelovati. Zveličanje pomeni isto kot nebesa, večno življenje ali večno veselje. Začne se že v življenju na zemlji in sicer s posvečujočo milostjo, po kateri nosi človek v sebi Boga. Dosežemo ga samo z Božjo milostjo in z izpolnjevanjem svojih dolžnosti.

Pri dolžnostih pa se nam enim bolj, drugim manj, rado zatika. Velikonočni kristjan mora prinašati v svojo okolico, najprej v svojo družino, med svoje prijatelje in sodelavce vedrino in mir, krščanski optimizem in delovno vzdušje. Vsaj prizadevati si moramo za to čim večkrat, znova in znova.

Vsi poznamo latinski pregovor, ki pravi: “Ponavljanje je mati učenosti.” Pa vendar, ponavljanju običajno nismo preveč naklonjeni, saj menimo, da nam poslušanje enih in istih stvari, vedno znova in znova ne prinese nič novega. Ali pač? Ali kot kristjani napredujemo? Zakramente pri sveti maši prejemamo, da nas v tem podpirajo in še posebej z vsakim vstajenjem, potem ko je Jezus umrl za naše grehe, dobimo novo priložnost in zgled, da začnemo ponavljati vaje v prijaznosti, dobroti, odpuščanju, sočutju. In to nam je prišel Jezus Kristus pokazat, da nas izpolnjevanje dolžnosti spremeni v odreševanje sebe in drugih, on pa nas bo zveličal za večno življenje.

Polona Sernc