Postni čas je, iskreno povedano, šel vedno mimo mene. Toliko je bilo enih in drugih stvari, da se enostavno nisem znala ustaviti, nisem si znala vzeti časa zase in za Jezusa. Še kadar sem se odločila, da se bom nečemu odpovedala, ta moja odpoved ni dolgo trajala in postne zaobljube so splavale po vodi.

Tokrat pa me je postni čas doletel že veliko pred pravim postnim časom. In bil je konkreten. Tam, kjer sem mislila, da sem trdno na konju, da je vse popolno, me je Jezus, tako kot sv. Pavla, vrgel so konja. Bila sem popolnoma na tleh, a ravno tam sem srečala Njega, ki mi je pomagal vstati in mi pokazal življenje z drugačne perspektive. Odprl mi je oči, duhovne oči, da sem spoznala v prvi vrsti to, kdo je On sam in kaj je zame (bil) pripravljen narediti, in nato še, kdo v resnici sem jaz. Pokazal mi je, kako napačen je bil moj pogled na življenje, ko sem ga gledala zviška, sedeča na konju, in kolikokrat sem narobe ravnala v kakšni situaciji.

Z Jezusovo pomočjo mi je uspelo postrgati stari kvas in se oblikovati v novo testo. Tako lahko sedaj skupaj z vami zares praznujem VSTAJENJE in veselo vzklikam ALELUJA, »pa ne s starim kvasom hudobije in zla, ampak z nekvašenim kruhom iskrenosti in resnice« (1 Kor 5,8).

Veselo ALELUJO vam želim!