Verjamem, da je evangeljski odlomek, ki pripoveduje o Jezusovem vstopu v jeruzalemski tempelj in njegovi odločni reakciji, vsem dobro znan in se nemalo krat v našem vsakdanu lahko v njem najdemo. Bodisi nas kakor Jezusa ujezijo nepravilnosti in krivice okrog nas bodisi smo, kakor trgovci, izgnani iz svoje cone udobja. Z nekaj izjemami smo ljudje zelo trdovratna bitja, ko gre za uveljavljanje naše volje in bi večkrat potrebovali kakšen 'bič', da se v srcu in razumu premaknemo od samovolje k spolnjevanju Božje volje.

Zgovorno je, da Jezus na neustrezno ravnanje v templju ne odreagira mirno, kot smo vajeni, z nikomer se ne pogaja ali razpravlja. Na mah (dobesedno!) odstrani vse, kar ne sodi v Božjo hišo in ne pripomore k Božji slavi. Pa mi? Kako pričujemo, kako oznanjamo Jezusa, kako pokažemo, da smo verni in da nam je Božja slava prioriteta? Žal, pogosto medlo, neodločno in s strahom, kaj bodo rekli drugi. Naj bo prav postni čas za nas tudi priložnost, da zavestno delamo odločnejše korake na svoji poti za Jezusom.

Če se nam morda na začetku postnega časa zdi, da gre za kar dolgo obdobje, smo praktično že na polovici in naenkrat bo pred vrati velikonočno tridnevje. A še je čas za postno spoved. Česa se Jezus ne razveseli, ko vstopa v tempelj našega srca? Kaj vse bi v njem razgnal z bičem, ker teži bolj k naši samohvali kot pa k Božji slavi?

O, da bi si tudi mi bolj upali podreti kakšno stojnico z maliki v našem življenju in bolj odločno priznati, da smo Jezusovi, da smo Božji!

Katja Kac Zupanič