»Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!«

(Mr 9,7b)

Gora! Kako težko se je včasih povzpeti na vrh, koliko vztrajnosti in volje je potrebno, da ga dosežemo. A ko smo na vrhu in si oddahnemo od naporov, je ves trud poplačan. Takrat tudi sama pogosto izpovem to Petrovo misel: »Gospod, dobro je, da sem tukaj. Hvala, da si mi dal dovolj moči za vzpon.« Seveda mene navdušijo razgledi in navdaja me občutek hvaležnosti.

Vse kaj drugega je prevzelo Petra, Jakoba in Janeza, ko so doživeli Božje veličastvo in zaslišali Božje razodetje: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Slišati Božji glas …

Tudi Abraham je poslušal Božji glas in mu sledil, tudi on se je z Izakom vzpel na goro – te poti ne bom mogla nikoli dojeti. Božjemu glasu se je prepustil – in bil bogato poplačan.

Vse življenje se učimo poslušati. Nam kdaj uspe slišati Božji glas?

Meni Bog govori po lepotah narave, posebej še v gorah; včasih se prikaže v vsem svojem veličastvu. Po dobrih ljudeh, po planinskih prijateljih, ki so mi v pomoč (če je potrebno), doživljam Jezusovo bližino; po preizkušnjah, ki se srečno iztečejo, doživljam Božje varstvo.

Nenavadno tih je ta Božji glas, zato je zanj potrebna tišina, ki bi si jo morali »privoščiti« vsak dan. V hrupu življenja pa to govorico srca in vesti tolikokrat preglasimo, da je ne bi slišali. Ko bežimo pred tem Božjim glasom v nas, bežimo pred seboj …

Majda Strašek Januš