Ob prebiranju Svetega pisma me vedno znova pretrese Jezusova molitev.

Kot vemo, je molitev pogovor z Bogom. Človek je že od nekdaj molil k takšnim in drugačnim bogovom in daroval ljudi in živali za pomiritev bogov, za dobro letino, za zmago v vojni … Jezus govori svojim učencem, kako naj ne molijo (prim. Lk 11,5 in Lk 11,7), torej, naj ne bodo kakor hinavci in pogani. Apostoli niso bili navajeni, da nekdo tako moli, kot Jezus: iskreno, zavzeto in s srcem. Zato so ga tudi prosili »Gospod, nauči nas moliti!« (Lk 11,1).

Jezus si vzame čas za molitev »navsezgodaj, ko je bilo še čisto temno«, da ne moti nikogar in se lahko čez dan razdaja za druge. Priznam, da nisem jutranji tip, čeprav so mi zgodnja jutra zelo všeč in rada opazujem prebujanje narave (ko se vozim iz nočne službe). Zato pa so večeri »moji«. Ko že vsi spijo, ko se v hiši vse umiri, imam jaz svoj čas za pogovor z Bogom. Redkokdaj se poslužujem obrazcev, molitev je čisto spontana, odvisna od mojega razpoloženja. Nato pa si nadenem slušalke in poslušam (namesto moževega smrčanja) razne pridige in pričevanja. Zelo blizu sta mi tudi Mojca in Živa s programom Ženska na polno ter pater Vili Lovše.

Bog nas ima neizmerno rad. Če bi se res zavedali tega, nam ne bi bilo težko nekaj minut na dan posvetiti pogovoru z njim.

Valerija Černe