Jezus pa se je obrnil, in ko je videl, da gresta za njim, jima je dejal: »Kaj iščeta?«

(Jn 1, 38)

Današnja Božja beseda je spet zelo pomenljiva. Gospod kliče, mi iščemo, a čeprav bi se to dvoje moralo lepo dopolniti in zaokrožiti, prepogosto ne pridemo skupaj. On kliče, mi ne slišimo, ali pa iščemo na napačnih koncih.

Samuel je takoj slišal klic, in četudi ni točno vedel, kdo kliče, se je nemudoma odzval. In to ne samo enkrat. Samuelov odgovor: »Govori, tvoj hlapec posluša,« je res starozavezni, a je Gospod skrbno bdel nad njim. Morda res kot skrben gospodar, a zdi se, da že kot ljubeč oče.

Kaj pa mi iščemo? Zakaj nekomu sledimo? Ker je to moderno, ker se to od vas pričakuje, ali ker dejansko želimo, ker smo tam našli tisto, kar daje življenju smisel, ker je to tisto okolje, kjer smo lahko takšni kot v resnici smo, kjer se ni treba pretvarjati, kjer se počutimo kot doma, kjer pravzaprav smo doma? Ko to najdeš, nimaš nobene želje oditi drugam ali iskati nekaj boljšega, ker tega ni. Učenca sta videla, kje stanuje ter tisti isti dan ostala pri njem … Kakšna srečneža! Ampak, a ni tu vmes nekje tudi obljuba namenjena nam; če bomo prisluhnili in slišali glas, klic, bo on z nami in kot je zapisal psalmist, če bomo trdno upali v Gospoda, se bo sklonil k nam in uslišal naše klicanje!?

Vedno znova je izpolnjujoče srečati iskalce, ljudi, ki se ne ukvarjajo samo s sabo, ampak stremijo po nečem več, in čeprav se zdi, da nam današnji svet sporoča, da se vse vrti samo okoli mene in mojih potreb, nas to ne bo nikoli osrečilo. In če odrasti pomeni to, da sebe in svoj mali omejeni svet ves čas postavljam na prvo mesto, potem ne želim nikoli odrasti.

Julijana Visočnik