Današnja nedelja je posvečena spominu na Jezusov krst. Njegov krst ni bil primerljiv s krstom, kot ga poznamo mi danes, ko z njim sprejemamo predvsem otroke v Cerkveno občestvo. Jezusov krst je bil začetek njegovega javnega delovanja. Ob njegovem krstu je Bog oznanil, da je Jezus njegov ljubljeni Sin, nad katerim ima veselje. (prim. Mt 3,17). Od takrat najprej več ni bilo dvoma, da je Jezus poslan ljudem, da nam pokaže pot do večnega življenja, po katerem vsi tako ali drugače hrepenimo. Jezus je bil poslan vsem ljudem. V današnjem Janezovem pismu beremo, da je iz Boga rojen vsak, kdor veruje, da je Jezus Kristus, to je božji maziljenec ali Mesija. In kdor ljubi roditelja, torej Boga, ljubi tudi tistega, ki je prav tako rojen iz Boga, zato se mi imenujemo Božji otroci, ki se med seboj spoznamo po tem, če ljubimo Boga in izpolnjujemo njegove zapovedi. Kaj to pomeni, da ljubimo Boga in, da izpolnjujemo njegove zapovedi? Skozi zgodovino so ljudje izoblikovali različne norme. Nisem prepričan, da so bile vse Bogu po volji in pravične. Kaj je torej lahko merilo pravičnega, pravilnega, ustreznega in primernega ravnanja? Tudi mi smo namreč kot kristjani po Jezusovem zgledu poslani v svet, da pričujemo, da bo svet pravičnejši, bolj pošten in z večjo ljubeznijo ter razumevanjem med ljudmi. Na praznik Jezusovega krsta, ko se zaradi našega krsta spominjamo tudi svoje posvečenosti Bogu, lahko za začetek začnemo pri sebi. Še tako dolga pot se začne s prvim korakom, pravi pregovor. Ne razmišljajmo, kaj vse bi morali narediti drugi, vprašajmo se, kaj bi morali za boljši svet, za prepričljivo držo kristjana storiti mi. In to naredimo.

Andrej Štesl