Na zadnjo nedeljo letošnjega leta me Božja beseda vabi k razmišljanju o moji veri, zaupanju v Božjo obljubo in pomoč.

V prvem berilu berem, da je Bog obljubil sina ostarelemu Abrahamu in njegovi neplodni ženi Sari, ki sta že obupala nad lastnim potomstvom. Ker je Abraham veroval, je dobil sina Izaka.

Še bolj poudari pomen zaupanja in vere v Boga apostol Pavel v drugem berilu, kjer izpostavi Abrahamovo zaupanje v Božji klic. Abraham je odšel na pot v obljubljeno deželo, ker ga je tja poslal Gospod in on mu je zaupal. Sara je v moči vere v Božjo obljubo kljub starosti spočela. Na koncu apostol Pavel še enkrat poroča o Abrahamovi neomajni veri, ko ga Bog pozove, da mu v dar prinese sina Izaka. Abraham je voljan to storiti, čeprav gotovo ne razume tega, kar mu naroča Gospod. A Abraham trdno veruje v Božjo obljubo in da bo Bog tako ali drugače svojo obljubo tudi izpolnil, saj pri Bogu ni nič nemogoče.

Že v stari zavezi imamo tako velik zgled vere v Abrahamu, evangelist Luka v novi zavezi pa že ob Jezusovem rojstvu pred nas postavlja Simeona, ki je veroval, da ne bo umrl, dokler ne bo videl Odrešenika.

V Svetem pismu tako ves čas srečujemo ljudi polne vere in zaupanja v Božje obljube. Ob tem razmišljanju povabim, da se tudi mi vprašamo:  Kaj pa jaz? Zaupam Gospodu? Ali se zanašam le nase?

 V novem letu vam želim Božjega varstva in zaupanja v Božjo previdnost; s prošnjo, naj nas Gospod obdari z močno vero in srcem otroka!

Ana Špurej