Marija je v današnjem evangeliju sprva vznemirjena. Prejela je obisk angela in poseben pozdrav, ki ga ni pričakovala. Naprej v Lukovem evangeliju lahko beremo, da se je po srečanju z angelom Gabrielom v naglici odpravila k teti Elizabeti. Kam se ji je mudilo? Kam se meni, tebi, nam tako pogosto mudi? Zakaj nas mnoge stvari vznemirijo in včasih pozabimo, da lahko računamo na Božjo previdnost ali da smo vsak dan znova povabljeni, da zaupamo v Božji načrt za nas.

Hitro so se iztekli letošnji adventni dnevi. Najbrž bi mi skozi prste spolzeli še hitreje, če jih ne bi zavestno polnila z Božjimi milostmi. Zame so takšne milosti vsakodnevno prižiganje adventih svečk na domači mizi že ob zajtrku, hčerkino vztrajno in glasno prebiranje zgodb v adventnem koledarju o misijonarju očetu Ernestu, večerna družinska molitev v hvaležnosti za iztekajoč se dan, nekaj čudovitih predbožičnih koncertov, listanje po spominih v družinskem foto arhivu, prepevanje psalmov pri božični osemdnevnici. Takšni dogodki in srečanja nas ustavljajo, umirjajo in povezujejo.

Marija je po besedah angela: »Ne boj se,« že nekaj trenutkov pozneje polna predanosti, vere in zaupanja. Tudi če smo bili še do včeraj v naglici ali zaskrbljeni, imamo danes pred seboj najbolj svet večer od vseh večerov v letu. Naj se nam ne mudi. Doživimo ga zavestno. Pričakajmo novorojeno Dete v ljubezni, spoštovanju in notranje mirni, saj nam angel med drugim sporoča tudi: »Pri Bogu ni nič nemogoče.«

Obilje Božjih milosti vam želim.

Milanka Sobočan