Silno se veselim v Gospodu,

moja duša se raduje v mojem Bogu.

(Iz 61,10)

Krepko smo že zakorakali v zadnji mesec leta, mesec, ko se ljudje večinoma vsepovsod precej glasno veselijo. Vsaj nekateri. Ko je vse bleščeče, kričeče, vsega mora biti več, samo miru in iskrenih doživetij se zdi, da je vse manj. Zdi se, da je vse instant ali za Instagram; tako se v nekaterih pogledih ta 'veseli' december že kar vleče; božični filmi se brez prestanka vrtijo že ves mesec, lučke so prižgala že vsa mesta in najmanjše vasi, tekmuje se celo v tem, kdo jih bo prižgal prej in z večjim pompom. Trgovine so že kar v začetku meseca začele ponujati popuste na darilne programe … vse je treba nakupiti in okrasiti čim prej, kar malce tesno mi je pri srcu, ker za razliko od sosedovih naša hiša še ni vsa v pisanih lučkah.

Osebno raje december preživljam in 'okrašujem' v miru. Postopoma, pa morda nekoliko bolj doživeto. Začne se z adventnimi venčki, da obnovim ročne spretnosti. Potem pa postopoma, kolikor je časa, tudi kaj zunanje okrasitve. Vsak dan kakšen okras, pa kakšna veriga lučk več … vsega bleščečega je itak preveč, a občutek imam, da letos, ko se zdi tako v svetu kot v meni preveč stvari narobe, te zunanje lučke res rabim. Najbrž je pri marsikomu tako. In ni nič narobe, če nam lučke pomagajo. Vsekakor pa ne smemo pozabiti na tiste notranje lučke, ki nam edine lahko pokažejo pravo pot k Svetlobi. Ki nam edine lahko nadenejo pravi venec in nas okrasijo z nakitom, tistim za dušo. Želim vam, da bi znali prižgati v tem zadnjem mesecu leta tudi kakšno lučko zase in predvsem v sebi, takšno, ki bi sijala vse prihajajoče leto.

Maja Sužnik