Beseda adventus pomeni prihod in za nami je prvi adventni teden, v katerem smo stopili na pot pričakovanja Gospodovega prihoda. Čudoviti čas, saj pričakujemo prihod Odrešenika. Z betlehemsko lučjo prinašamo svetlobo v svoje domove, spustimo jo tudi v svoja srca, saj nas prav adventni čas še posebej nagovarja, da odvržemo malodušje. Veselje ob Novorojenem pomeni veselje ob novem življenju in lahko simbolično nagovarja tudi k radosti nad lastnim življenjem.

Morda kar prevečkrat pozabimo, da se lahko kadarkoli in kjer koli osebno pogovarjamo s Kraljem vesolja in to naj v nas prebudi navdušenje. Jezus pravi, jaz sem priskrbel radost zate; ti me le slavi  z življenjem v moji bližini. Kristjani verujemo v Gospodovo nevidno prihajanje v srca ljudi po delovanju Svetega Duha oziroma v skrivnostno Božjo navzočnost v srcu vsakega človeka, kar lahko razumemo in dojemamo samo v moči vere.

Verovati v Boga, pomeni verovati v njegov zveličavni načrt, hkrati pa si prizadevati za ustvarjanje njegovega kraljestva. Pravičnost in mir sta pravzaprav Božji dar in prav na tem področju nam ljudem ne uspeva prav dobro. Zdi se, da smo ravno nasprotno, priča vedno večji nestrpnosti, nasilju, potrebi po prevladi, vojnam. Zato niti za trenutek ne pomišljajmo, da ne bi namesto grobih besed podarili prijaznost, da ne bi namesto brezbrižnosti izbrali skrb za drugega, da ne bi drugemu namenili toplega nasmeha in objema, zmeraj kadar imamo priložnost za to. S tem bomo najbolje »v puščavi pripravili pot Gospodu« (Iz 40,3).

Prosimo Jezusa Kristusa s srcem, polnim vere, upanja in ljubezni, da nam pri tem pomaga.

Polona Sernc