Naši tuzemski velikaši in oblastniki si prizadevajo zagotoviti mir, enakopravnost, pravičnost, red, blaginjo ter čim bolj kakovostno življenje. To nam je povsem logično in samoumevno. Verjetno pa vsem ni tako logično, da vendarle človek ni vsemogočen in da nad njim bdi Nekdo, ki ima oblast celo nad življenjem in smrtjo, Njegovo kraljevsko dostojanstvo pa ni omejeno zgolj na določeno ozemlje in določeno ljudstvo našega "modrega planeta", ampak mu je pokorno vse, kar je in kar biva, tudi brezmejne galaksije in celo svet, ki ga zgolj slutimo, tj. onostranstvo.

In kdo je ta kralj nebes in zemlje? Jezus.

Kot kralj pa bo ob koncu časov okrog sebe zbral vsa ljudstva sveta, vseh časov – nam bo sodil po naših delih – in hvala Bogu, tudi po svojem usmiljenju. Največjo težo bo pri tem imelo naše srce, saj je vera brez dobrih del mrtva, dobra dela brez prave srčnosti pa kaj malo veljajo v Jezusovih očeh. Ob tej poslednji sodbi nas bo vprašal, koliko in kako smo napredovali v človečnosti, oziroma ali smo v življenju sploh kdaj dojeli, da Jezusova ljubezen ne prenese izključevanja in brezbrižnosti do katerega koli naših bližnjih ... Tukaj bodo prišli do izraza blagri, še bolj pa dela usmiljenja, saj se ljubezen najlepše izrazi s čisto konkretnimi dejanji ..., koliko smo se torej od perspektive "jaz" bili sposobni posvetiti vsem "ti-jem", tj. vsakomur, ki je bil kdaj naš bližnji.

Danijela Premzl