»Največji med vami bodi vaš strežnik.«

(Mt 23, 11)

Kako pameten nasvet! Če kdo razmišlja o svoji veličini, naj raje skrbi in dela za druge. A take vloge ljudje ne cenimo preveč. Radi imamo, da strežejo nam, naredijo nekaj za nas. Marsikdo pozna ljudi, ki si domišljajo, da so boljši in pomembnejši od drugih ter jim zato pripadajo celo določeni privilegiji.

Iz Biblije izvemo, da so se celo Jezusovi izbranci - apostoli občasno spraševali, kateri med njimi je največji. A Jezus jih je  streznil z nasvetom, naj nihče ne misli, da je pomembnejši od drugih. V vrstici 12 je za vse (tudi nas) nato dodal opozorilo, da se bo poviševanje (v lastnih očeh) slabo končalo, saj bo tak, ki se bo poviševal, ponižan. In obratno, kdor bo ponižen, bo povišan. Bog zato vernike na nekaj mestih v Svetem pismu opominja, da se ne spodobi misliti o sebi več, kot je primerno. Celo nasprotno – prav je, da se zavedajo svoje majhnosti, da so »prah« in ni razloga, da se imajo za boljše od drugih. Pred Bogom naj se »ne povišuje nobeno meso«. Zaželeno je nasprotno – služenje drugim in zavedanje, da je vse, kar imamo, Božji dar, da si nismo sami ničesar zaslužili, ničesar prinesli na svet in da v nobenem primeru nismo nekaj več kot drugi. Če bi nam kdo dodelil posebno pomembnost, bi bil to lahko samo Bog, nikakor pa ta presoja ne pripada nam. Prevzetnost je namreč med lastnostmi, ki jih Bog ne mara, celo sovraži »prevzetne oči« oz. stališče, kako sem lep, pameten, bogat, poseben … Bog se namreč prevzetnim upira, milost pa daje ponižnim. Upoštevajmo zato tudi dober nasvet: »Kot božji izvoljenci, sveti in ljubljeni si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost (Kol 3, 12).

Jelka Kotnik Rudolf