Moj Bog in Moj Gospod, hvaležna  sem, ker lahko v miru sedim pred oltarjem, premišljujem o tvoji besedi in se s teboj pogovarjam.

Po drugi strani pa čutim neznosno bolečino v srcu, ko vidim na delu hudobca, ki besni v ljudeh širom po svetu.

Oče Vsemogočni, razsvetli jim pamet! Molimo, da bi  vsi slišali Jezusove besede: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«

Na svetu je dovolj prostora za vse, dovolj hrane in vsega za vse, le človeški ego in napuh nimata meja. »Cesarji« pa si tako poleg uradno dobljenega vzamejo še, kolikor jim ustreza.

Če bi se zares prepustili Bogu, mu izročili sebe, svoje srce, mu zaupali svoje življenje ... Če bi bili hvaležni za vse, kar nam je dano, bi bilo življenje, kljub običajnim preizkušnjam, kot Frančiškova Sončna pesem.

Pa bo kdo rekel: »Sanjačica!« Bolje je biti sanjač in zaupati Bogu, kot pa po farizejsko dajati obljube in deliti nasvete s figo v žepu, kot to dela peščica iztirjencev po vsem svetu. Rezultat pa je nešteto lačnih, poteptanih, mrtvih nedolžnih ljudi.

Pa se danes, na misijonsko nedeljo, z molitvijo spomnimo še vseh misijonarjev po svetu, saj so nam lahko za velik zgled, kako Bogu dati, kar je Božjega. Pridružimo se jim v gorečem oznanjevanju evangelija.

Erika Komatović