ŽENIN VABI NA SVATBO TUDI VSAKOGAR IZMED NAS

Mt 22,1–14

Današnja prilika govori o Božjem kraljestvu kot o svatbi. Glavna oseba je kraljev sin, ženin, v katerem z lahkoto prepoznamo Jezusa. V priliki ni nikoli omenjena nevesta, temveč le številni povabljeni. Ti povabljeni smo mi. Naš odnos z Njim ne more biti samo odnos, kot je med kraljem in vdanim podanikom, med gospodarjem in zvestim služabnikom ali pa med učiteljem in poslušnimi učenci, temveč je odnos ljubljene neveste in ženina. Ali drugače rečeno, Gospod nas želi, nas išče in nas vabi in mu ni dovolj, če samo izpolnjujemo dolžnosti in spoštujemo njegove zapovedi, temveč hoče z nami resnično občestvo življenja, odnos v medsebojnem dialogu, zaupanju in odpuščanju.

Krščansko življenje je ljubezenska zgodba z Bogom, v kateri Gospod zastonjsko prevzame pobudo in v kateri se nihče ne more hvaliti, da ima povabilo samo on. Nihče ni privilegiran pred drugim, je pa privilegiran pred Bogom. Vprašamo se lahko, če vsaj enkrat na dan »izpovemo« Gospodu svojo ljubezen do njega, če se med tolikimi besedami spomnimo tudi nanj. Če se izgubi ljubezen, krščansko življenje postane nerodovitno, postane telo brez duše, nemogoča moralnost, skupek načel in zakonov. A Bog pričakuje življenjski odgovor, odgovor ljubezni. Nevarnost tiči v rutinskem krščanskem življenju, ko smo brez zagona, brez navdušenja ter zadovoljni z običajnim. Poživimo torej »spomin na ljubezen«, saj smo ljubljeni, povabljeni na svatbo.