Branje te prilike me je ponovno spomnilo na to, kako neizmerna in nezaslužena je Božja ljubezen do nas. Bog nas sprejema, ne glede na to, kje smo in koliko časa smo preživeli v veri. V današnjem evangeliju namreč Jezus pripoveduje priliko o gospodarju vinograda, ki ob različnih urah dneva kliče delavce na delo v svoj vinograd. Zvečer pa da vsem isto plačilo. To sproži negodovanje tistih, ki so delali od prve ure. Seveda nam je jasno, da ta denar ni res denar, ampak da predstavlja večno življenje. Torej dar, ki ga je Bog pripravil vsem, ki v njega verujejo. Torej je vseeno, kdaj postanemo njegovi delavci – ko se v srcu odločimo, da sodelujemo, nam da v dar večno življenje. Ta misel je za nas in današnji svet precej nenavadna, saj smo navajeni, da plačilo ustreza trudu, ki smo ga vložili. Bog pa razmišlja drugače: »Če si moj delavec, potem dobiš neskončno plačilo, in to celo za vedno …«

Najgloblje čustvo, ki ga ta prilika prebuja v meni, je upanje. To je upanje, ki me prepričuje, da nikoli ni prepozno, da bi se obrnila k Bogu. Ne glede na moje pretekle napake, stranpoti ali dvome, sem vedno dobrodošla v Božjem naročju. In vedno znova dobim neskončno plačilo. To spoznanje me napolni z mirom in me vabi, da se vedno znova obrnem k Njemu.

Vendar pa, ko premišljujemo o večnem življenju kot plačilu za naše delo pri Gospodu, ne smemo pozabiti, da je naša prva nagrada že ta, da smo sploh bili poklicani. To je že samo po sebi neprecenljiva nagrada, ki poplača vsak trud. Vendar pa to razume le tisti, ki ljubi Gospoda in njegovo kraljestvo. Tisti, ki delajo le zaradi plačila, ne bodo prepoznali ali cenili vrednosti tega neprecenljivega zaklada. Pa je vseeno, ali je prišel v prvi ali pa zadnji uri.

Sabina Ertl