Vsebino današnje Božje besede lahko strnemo v dve besedi: bratsko opominjanje.

Živimo v zanimivi družbi, ki se po eni strani deklarira za družbo, ki ne obsoja in ima za moto: »Živi in pusti živeti.« A hkrati smo v tej družbi deležni nenehnega obsojanja, iskanja napak in kritiziranja, verjetno to tudi sami bolj ali manj pogosto počnemo. Po spletnih omrežjih ali drugje kritiziramo nekoga zaradi politične pripadnosti, njegovega videza in obnašanja ipd. Ko zvečer ležemo v posteljo in naredimo kratek pregled dneva, se vprašajmo, česa je bilo več: kritiziranja ali spodbude, pohvale in bratskega opominjanja?

Kaj nam torej želijo povedati današnji svetopisemski odlomki? Vabijo nas k odgovornosti za druge, kamor sodi tudi bratsko opominjanje, kadar vidimo, da naš bližnji greši. Kot preroka Ezekiela v prvem berilu Bog tudi mene in tebe postavlja za »stražarja Izraelove hiše«. Posvariti brata, sestro, ki greši, ni izbira, je dolžnost. Celo eno od duhovnih del usmiljenja (grešnike svariti) nam to polaga na srce. Nas pa je velikokrat strah zavrnitve, strah, da zapravimo priljubljenost, da nas ožigosajo za nestrpne, nazadnjaške.

Vendar naše besede, ko opominjamo, ne smejo postati orožje, s katerimi ranimo druge. Jezus nam v evangeliju naroča, naj v takšnih primerih stopimo do svojega bližnjega, ga na samem, na štiri oči blago in ljubeznivo opomnimo. Po drugi strani je prav, da smo tudi sami pripravljeni sprejeti opozorilo in spremeniti svoje ravnanje, če nas kdo dobrohotno opozori na naše napake, naše grehe. Ne bodimo oholi in prepričani v svoj lastni prav, saj se vsak lahko zmoti.

Helena