»In nikar  se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.«

( Rim 12,2 )

Apostol Pavel nas s temi besedami usmerja v proces, ki traja vse življenje. Na tej poti tudi ni za pričakovati, da bi dosegli ciljno črto – da bi dokončno preobrazili svoj um in potem srečno živeli do konca svojih dni.

To je bolj primeren konec za pravljice, ki so nam v otroški dobi božale dušo, čez mnogo let pa po nas našim otrokom in vnukom. Pravljice, vsaj kar se mene tiče, so imele svoj termin pred spanjem, vmes pa se odvija  vsakdanje življenje. To  je čas, ki nas tudi brusi, ne le boža; čas, ko nam je zelo vroče.

Tudi v duši; ko smo nestrpni, pa ne poznamo vzroka; nas žulijo čevlji, ker smo jih kupili bolj za oči kot za naša stopala. To je čas, ki bi ga najraje preskočili, se mu na daleč izognili in razočarano očitali Bogu: »Kakšno krivico nam delaš, kaj smo  naredili takšnega, da nas kaznuješ?!« In še in še …

Vendar mislim, da po tem pozabimo narediti naslednji korak – prisluhniti Bogu, kaj nam odgovarja.

Če vzamemo v roke Sveto pismo in prosimo Svetega Duha, da nas vodi, bomo dobili odgovore, vredne premisleka. Izvemo,  da nas Bog ljubi z večno ljubeznijo; da nismo bili ustvarjeni po pomoti; da nas varuje že od rojstva; da smo Božji otroci; da nas nosi v svojem naročju; da nam želi dati več, kot si lahko  sploh predstavljamo in prosimo. Če ga bomo iskali z vsem svojim srcem, ga bomo našli in spoznali, da nas ne bo nikoli zapustil, saj k sebi vabi vse utrujene in obtežene, da bi jim dal počitek …

Ti primeri so le za ogrevanje in spodbudo, da damo Bogu možnost odgovoriti nam, sebi pa možnost slišati ga in graditi medsebojni odnos.

Milena