Kdor pravi, da se ničesar ne boji, najverjetneje ne govori resnice ali pa vsaj ni popolnoma iskren. Vsi imamo strahove, ki se jih včasih sploh ne zavedamo, pojavijo pa se lahko ob najbolj nemogočih situacijah …

Pred leti se mi je zapisala misel, ki morda niti ni čisto moja, morda je le odmev ali aluzija na pri kakšnem modrecu (Sirah, Aristotel, Ciceron …) prebrano misel: »Če je prijatelj, je dober, če ni, potem sploh ni.«

Našega Boga pogosto nagovarjamo tudi kot prijatelja in Bog je neskončno dober in ultimativno dobro, torej prav takšen prijatelj. Te razume, sprejema, potolaži, spodbuja, je vedno tu, z njim lahko deliš vse, dobro in slabo, …

A bodimo pošteni, kdaj pa kdaj potrebujemo čisto konkreten objem prijatelja, tukaj in zdaj, zato je dobro imeti tudi prijatelja oz. prijatelje, o katerih veliko lepega napiše meni zelo ljub modri Sirah: »Zvesti prijatelj je močna zaščita, kdor ga je našel, je našel zaklad« (Sirah 6, 14). A lahko zaklad založimo, skrijemo, pozabimo? A lahko zaklad izgubi na vrednosti? Hmm, zakladne najdbe v arheologiji ponavadi povezujemo z zlatniki, srebrniki, nakitom … torej najbolj trdno valuto, ki že sama v sebi nosi odgovor na zastavljeno vprašanje. Takšnega prijatelja sem sama razumela tudi kot podaljšano roko Prijatelja v tem pestrem in velikokrat izzivov polnem zemeljskem življenju. Nekaj neprecenljivega in neopisljivega. In ob takšnem prijatelju te ne more biti ničesar zares strah.

Toda zdaj se bojim. Bojim se, da se zaklad najde samo enkrat. In ko se ga izgubi, se ga izgubi za vedno. Zdaj si pogosto ponavljam naslovne besede: »Ne boj se,« in upam, da bo pomagalo. Zdaj preprosto upam na objem prijatelja, ki bo rekel, vse bo še v redu.

Julijana Visočnik