Usmiljenja hočem …

(Mt 9,12)

Usmiljenje, kaj je že to? Ali to ne pomeni biti prizanesljiv, dobrohoten, sočuten do napak in pomanjkljivosti drugih. Pa tudi do sebe, seveda.

Ne vem, če sem v medijih (razen v cerkvenih), zasledila ta pojem. Zdi se, da je drža usmiljenja nekaj zastarelega, neuporabnega. Mogoče celo znak šibkosti.

Če prebiraš komentarje na družbenih omrežjih in poslušaš dnevne novice, se pogosto zdi, kot da še vedno živimo v dobi kjer velja pravilo "oko za oko, zob za zob".

Zgodovina nas uči, da nas tak način vodi v smrt, v življenje pa vodi usmiljenje. Če ne bi bil Bog usmiljen do človeškega rodu, bi že davno več ne obstajali.

Jezus nas je s svojo smrtjo na križu in vstajenjem odkupil. Grešnikov ni obsojal, ampak jih je pozval, da se spreobrnejo. In končno, odpustil je svojim krvnikom.

Jezus tako tudi nas vabi k drži usmiljenja.V božji besedi najdemo veliko prilik, v katerih Jezus poudarja pomen usmiljenja. In tudi čisto direktno opominja: "Ne sodite, da ne boste sojeni ..." (Mt 7,1).

V Blagrih pravi: " Blagor usmiljenim, ker bodo usmiljenje dosegli" (Mt.5,7).

Koliko usmiljenja torej premorem? Ali zmorem, kot cestninar Matej vstati in se odzvati Jezusovemu vabilu, ali pa se še vedno skrivam za svojo "mitnico", pogrevanja starih zamer, pestovanja svojega ega in prevzemanja vloge sodnika  svojih bližnjih?

Ana Špurej