»Aleluja. Slava Očetu in Sinu in Svetemu Duhu, Bogu, ki je, ki je bil in ki pride. Aleluja.«

(Raz 1,8)

Vsako jutro, vsak večer in še ničkolikokrat vmes se v zaupanju, molitvah, prošnjah, zahvalah obračam na enega, večnega, troedinega Boga. Včasih Sveto Trojico slavim glasno, drugič tiho, z nežnim premikanjem ustnic ali le v mislih. Včasih spontano in na kratko, drugič namensko in bolj poglobljeno, kdaj rutinsko ali tudi zato, ker mi je to že pošteno zlezlo pod kožo in brez tega ne morem dneva niti začeti, niti končati. Šele v zadnjih letih pa nekoliko bolj zavestno prepoznavam povezanost in večplastnost troedinega Boga.

V mlajših letih sem se najlažje in najraje zatekala v objem in naročje Boga Sina, hkrati sem seveda čutila tudi navzočnost in ljubezen Boga Očeta. A delovanju tretje Božje osebe, Svetemu Duhu, sem se zmogla zares odpreti šele ob svojih otrocih oz. v trenutkih, ko smo se kot družina pripravljali na prejem njihovih zakramentov. Šele od dneva, ko je najstarejša hčerka prejela darove Svetega Duha, v »duhu« boljše razumem, kakšne milosti so podarjene nam kristjanom, da se smemo kot posamezniki, v krogu družin ali širše župnijske skupnosti veseliti brezmejne ljubezni treh Božjih oseb, združenih v eno. Že krščeni smo bili v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in vsako molitev sklenemo s slavo Očetu in Sinu in Svetemu Duhu. Treh Božjih oseb ne ločujemo, temveč jih združujemo.

Nedeljo Svete Trojice obhajamo natanko teden dni po binkoštnem prazniku, da lahko v kratkem času znova ponotranjimo temelj naše vere. Čeprav nam bo za vedno ostala skrivnostna, nas vabi, da se ji v vsakem trenutku izročamo in priporočamo.

Milanka Sobočan