Vsi so napolnjeni s Svetim Duhom začeli govoriti

(Apd 2,4)

Glede na svoj poklic se z jezikom oziroma jeziki ukvarjam vsak dan. Večinoma s pisano besedo, ob redkih priložnostih, a z največjim veseljem pa tudi z govorjeno. A binkošti so tako lepa priložnost, da razmislimo o tem, kako smo lahko nagovorjeni tudi brez besed. Da razmislimo, kolikokrat govorimo kar tja v en dan, pa pri tem nič kaj veliko ne povemo. Pred mnogimi leti mi je prijateljica po neki čudoviti sredini študentski maši rekla, da veliko govorim, a o sebi malo povem. Imela je prav. To sem se potem trudila spremeniti, vsaj v odnosu do tistih, ki so pomembni.

Pri svojem delu torej stremim k temu, da bi se med seboj lahko razumeli ljudje, ki govorimo različne jezike. Pa vendar se zadnje čase bolj čudim temu, kako težko se dejansko razumemo ljudje, ki govorimo isti jezik. Kako sama menim, da sem povedala eno, človek na drugi strani pa sliši nekaj povsem drugega. Razmišljam, kako ubesediti tisto, kar čutim, kar verjamem in kar zagovarjam, da bo tudi slišano tako, kot bi želela. Verjamem, da se to da ne skozi besede same, ampak skozi odnos, odnos, ki izraža spoštovanje do sočloveka in zaupanje v tisto, kar skupaj ustvarjamo. Zaupanje v to, da se imamo radi in da bo dobro vedno premagalo slabo. A v mojih mnogih, tudi številnih neuspelih, poskusih mi vedno pridejo na misel verzi Toneta Pavčka: Treba je mnogo preprostih besed, kakor: kruh, ljubezen, dobrota, da ne bi slepi v temi na križpotjih zašli s pravega pota.

Maja Sužnik