»Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe.«

(Jn 17,1)

Molitev, ki smo jo danes slišali v evangelijskem odlomku, je Jezus izgovoril po zadnji večerji. Jezus prosi za poveličanje, slavo, kar se zdi paradoksalno, glede na to, da je pred vrati trpljenje. O kateri slavi govori? Slava v Svetem pismu kaže na razodevanje Boga in je značilno znamenje njegove odrešilne navzočnosti med ljudmi. Sedaj je Jezus tisti, ki na dokončen način razodene Božjo navzočnost in zveličanje. In to naredi na veliko noč: dvignjen na križ je poveličan. Tu Bog končno razodene svojo slavo: odstrani zadnjo tančico in nas presune kakor nikoli prej. Odkrijemo, da je Božja slava v celoti ljubezen: čista, nora in nepredstavljiva ljubezen, onkraj vsake meje in brez mere.

Naj Jezusova molitev postane tudi naša. Prosimo Očeta, naj odstrani tančice z naših oči, da bi v teh dneh, medtem ko gledamo Križanega in vstalega, lahko sprejeli, da je Bog ljubezen. Kolikokrat si ga predstavljamo zgolj kot gospodarja in ne kot Očeta, kolikokrat o njem premišljujejo kot o sodniku, namesto kot o usmiljenem Rešitelju.

Mi mu torej izkažemo slavo, ko vse, kar počnemo, živimo z ljubeznijo, ko vsako stvar počnemo iz srca, kakor za Njega. Resnična slava je slava ljubezni, ker je edina, ki daje svetu življenje. Seveda je ta slava nasprotna posvetni slavi, kar pomeni občudovanje, pohvale, odobravanje – ko sem jaz v središču pozornosti. Božja slava pa je popolnoma drugačna: nič aplavzov, nič občinstva. V središču nisem jaz, ampak drugi.

Po: E. Mozetič