Iz leta v leto me prebiranje Jezusovega pasijona-trpljenja, ki nas uvaja v veliki teden, vedno bolj presune.

V mislih stopam po Jezusovih stopinjah od vrta Getsemani, kjer je osamljen molil, pa vse do Golgote, kraja križanja.

Koliko laži, zasramovanja, zasmehovanja, … izdaja, bičanje, kronanje in nazadnje križanje nedolžnega človeka in Boga hkrati!

Nič se ni spremenilo, jaz (mi) ga križam(o) vsakič, ko naše misli, besede in dejanja niso Bogu po volji.

Jezus se je zjokal nad svojimi učenci in se joče tudi nad nami.

Tudi danes bi premnogi naredili vse za čim večji zaslužek - tako kot je to storil Juda Iškarijot .

Vsi potrebujemo materialno, vsi se soočamo s posvetnim, a zavedati se moramo, da  na tukajšnji poti nismo sami.

Edino prav je, da se odzovemo na Jezusovo zapoved ljubezni do Boga in do sočloveka. Bodimo Simoni in Veronike ter pomagajmo drug drugemu nositi križ.

Vsakič, ko obsojamo drugega, obsodimo sebe in  zavržemo Božje odpuščanje.

Pri sebi uvajam „trening“, da o osebi, ki me je kakorkoli prizadela, namenoma premišljujem o njenih dobrih dejanjih in lastnostih in v srce se namesto pomilovanja naseli mir.

V svojem bistvu smo namreč vsi dobri, saj smo ustvarjeni po Božji podobi.

Vsakemu izmed nas pa tudi kdaj spodleti in pade(mo).

Skesanega in ponižnega srca  vedno znova pristopimo k zakramentu sprave in dovolimo Jezusu, da nas očisti in prenovi.

Danes, na cvetno nedeljo, pa iz vsega srca pozdravimo in sprejmimo našega Odrešenika:

„Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!“   

Erika Komatović