Na današnjo, tiho nedeljo, nas evangeljski odlomek zelo očitno popelje k tihoti; k tihemu razmisleku o tem, kdo ali kaj je začetnik in gospodar našega življenja, oziroma, življenja nasploh. Nedavno sva tako s prijateljico obsedeli ob kavi, sklonjenih glav, potem, ko mi je povedala o učencu, katerega oče je šel teči in ... se ni vrnil. Dokaj mlad, na zunaj vitalen človek, je doživel srčni zastoj.

Njena pripoved mi je dala misliti; živimo zelo vase zaverovano, kakor, da nam naš vsakodnevni trud, napori in hlastanje po še boljšem, zagotavljajo nedotakljivost življenja. Prav je, da se trudimo v tej smeri, toda ne izrinimo ob tem iz naših življenj Gospoda, ki nam vse to v resnici omogoča.

Močno me nagovarja tudi ravnanje Marije in Marte ob smrti brata Lazarja: prepričani sta, da bi brat ne umrl, če bi Jezus pravočasno prišel in še po smrti verujeta, da lahko Jezusova prisotnost kaj spremeni. Ali se tudi mi tako zavzamemo za svoje bližnje in svoje prijatelje? Ali jih izročamo v Božje roke pred pomembnimi dogodki in življenjskimi prelomnicami? Kličemo Božjega blagoslova nad svoje otroke, starše in prijatelje, verujoč, da lahko Jezusova prisotnost vse vodi v pravo smer?

Bog je edini resnični gospodar naših življenj. A deluje le, kadar smo mi za to odprti in ga za to prosimo. Zato povabimo bolj pogosto Jezusa: »Gospod, pridi in poglej!  Pridi in poglej, kaj se dogaja v našem življenju in ga blagoslovi za resnično Večnost, ki je pri Tebi!«

Katja Kac Zupanič