»Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen.«
(Jn 4,14)

Na tretjo postno nedeljo nam Božja beseda ponuja v branje pogovor med Jezusom in Samarijanko, ki sta sedela ob Jakobovem studencu. Jezus je bil utrujen od poti, zato je Samarijanko prosil za vodo. Sama se je temu začudila, saj Judje niso hoteli imeti stika s Samarijani. Prav tako ga niti ni poznala, on pa je o njej vedel vse. Jezus ji je govoril o »živi vodi«, ki je sposobna pogasiti žejo. Povedal ji je, da vsak, kdor bo pil od vode, ki mu jo bo dal, ne bo nikoli žejen. Ta voda bo postala v njem »izvir vode, ki teče v večno življenje«. V pogovoru ji je tudi razodel, da je on Mesija. On je tisti, ki nam predaja ljubezen in vero.

V pogovoru med Jezusom in Samarijanko se tako srečamo s prispodobo »žeje«, ki lahko odraža različne stvari oziroma različne želje, saj smo vsi »žejni« nečesa. Nekateri hrepenijo po materialnih dobrinah, nekateri pa si želimo le čiste ljubezni in vere. Žeja, kot je prikazana v pogovoru med Jezusom in Samarijanko, pa je zgolj prispodoba čiste želje po veri in večnem življenju.

Bog oče je Kristusa poslal, da nas vodi in usmerja, da nas ima rad in da nam preda vero. Ta vera je tista, ki nas v ključnih trenutkih v življenju naredi močne in pogumne. Vera je najlepši dar, ki smo ga prejeli, zato jo predajajmo naprej rodovom z občutkom in hvaležnostjo. 

Kristina Hojnik