»Vi ste sol zemlje, vi ste luč sveta«

(Mt 5, 13-16)

Kdo je pravičen? Kaj je to pravica? Kdo se ukvarja s pravom in kaj je to prav? A še sploh znamo definirati navedene pojme, jih razložiti, zagovarjati? Ali pa jih je morda lažje predstaviti s pomočjo protipomenk? Na krivičnega človeka hitro pokažemo s prstom, krivica nas boli čez vse in tega ne skrivamo … In ko kaj ni prav oziroma je »narobe«, smo glasni, predvsem ko to opazimo pri drugih.

A še znamo razločevati med prav in narobe?! V svetu in družbi, kjer živimo, se pravzaprav zdi, da to sploh ni več potrebno. Vse je sprejemljivo, nič ni narobe. Pri vsem se pogleda skozi prste, kritične distance ni nikjer; ne v znanosti, ne v družbi, ne v Cerkvi, ne pri vzgoji, ne v katerihkoli odnosih. Vse je prav, vse se sme. Pri tem se sploh ni treba več vprašati, če je to prav. V teoriji se sicer strinjamo, da ni. V praksi pa se vdajamo dvema človeku najbolj lastnima nagnjenjema: lenobi in sebičnosti. Če želimo hoditi po poti tega, kar je prav, se jima moramo takoj odpovedati; v nasprotnem primeru smo že vnaprej obsojeni na neuspeh. Če se vdajamo lenobnim vzgibom, gotovo ne bomo stremeli k omenjeni poti; ta je namreč tista, ki je redko enostavna ali lahka. In če pri vsem mislimo le nase, na svoje lastne želje in potrebe, ne glede na okolico, potem ...

In mi bi naj bili »sol zemlje in luč sveta«? A smo še? Iz konteksta se zdi, da bi morali biti predvsem pravični in pošteni, da bi torej morali delati Prav. A je moj prav bolj pravi kot tvoj? A je res več resnic? Hja, a je res vse relativno? Če verjamemo v Boga, potem je Resnica samo ena in Prav ni stvar mnenja. Ko izbereš tako pot žal prej dobiš oznako dežurno budalo kot karkoli drugega. Ob takšnih odzivih okolice pa samo zadoščenje, da vendarle delam prav, ni vedno dovolj, in luč ne more svetiti z vsem žarom.

Julijana Visočnik