»Glejte, moj služabnik, ki se ga veseli moja duša«

 (Iz 42,1)

Za nami je prvi teden novega leta. Veliko mirnejši je bil kot zadnji mesec starega, v katerem se od nas z vseh koncev pričakuje, da se veselimo, glasno in množično, se potepamo, družimo, na veliko jemo in pijemo ter, predvsem, nakupujemo. Pri vsem tem imamo veliko zgledov, od filmov na televiziji do raznih vplivnežev in natisnjenih reklam, ki neumorno romajo v domač poštni nabiralnik. Vsemu temu in vsem tem ni težko slediti.

Kaj pa nekomu, ki je res zvest Božji služabnik, ki svoje zvestobe in poguma ne obeša na veliki zvon, nekomu, ki pravico deli tiho in s svojim bivanjem daje skromen zgled, ki navkljub lastnim tegobam ne opeša in ne kloni?

Tolikokrat smo že slišali slavne besede Malega princa, da če hočemo videti, moramo gledati s srcem. Decembra vsi gledamo predvsem z očmi, kar nikakor ni narobe. A potreba po vseh tistih lučkah in navdušenje nad njimi se vendarle rodi iz srca, v katerem si vsi želimo, da bi gorela najpomembnejša lučka – ljubezen, ena sama, a s toliko obrazi.

Osebno si v letu 2023 želim slediti tihemu zgledu; za nas vse pa iskreno upam, da nas Gospod prime za roko in nam tako nakloni največji notranji mir ter nam da uzreti lepoto življenja brez primere.

Maja Sužnik