»Kar koli je bilo namreč napisano pred nami, je bilo napisano v naše poučenje, da bi oprti na potrpežljivost in na tolažbo, ki jo daje Pismo, imeli upanje.«

(Rim 15, 4)

Ali poznamo moč Pisma, Besede? Se sploh zavedamo, kakšno dragocenost nam je zapustil Bog? Se Božji besedi  pustimo voditi in poučevati?

Apostol Pavel je zapisal: »Vsako pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti …« (2 Tim 3, 16).

Kako pomembno je torej, da poznamo vrednost tega, kar piše v Božji besedi, da smo poučeni, seznanjeni z dejstvi, nauki, nasveti, tudi z zgodovino. Vsaka biblijska knjiga nas namreč vodi tudi po različnih življenjskih zgodbah ljudi, ki so imeli v preteklosti precej podobne lastnosti in težave, kot jih imamo ljudje danes. Nekateri posamezniki so v času, ko so nastajala  svetopisemska besedila, zaradi vere in zvestobe Bogu zelo trpeli, bili so osamljeni, zapuščeni, nesamozavestni, ogroženi. Celo preroki so pogosto trpeli, ker jim je Bog, po njihovem mnenju, naložil prezahtevne naloge, ker se je jezil na njihove rojake in zanje pripravljal kazen. Rojakom so morali izrekati grožnje in prevzeti tveganje, da jih bodo poskušali utišati ali celo likvidirati. Spraševali so se, zakaj je Bog izbral prav njih. A Bog je, kot je zapisal evangelist Luka: »..odprl jim je um, da so doumeli Pisma« (Lk 24, 45).

Nam danes Pismo daje tolažbo, občutek pomirjenosti, prepričanje, da bo vse v redu in tako, kot mora biti? Zagotovo. Prepričani smo lahko, da je vse, kar piše v njem, čista resnica. Gospodove besede nas spodbujajo, živijo v nas, poglabljajo našo vero in nam dajejo upanje, da bomo doživeli, »…česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog obljubil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2, 9).

Jelka