»Ali se ne bojiš Boga, saj te je zadela enaka obsodba?«

Lk 23,40

Danes, na nedeljo Kristusa Kralja zaključujemo liturgično leto. Evangeljski odlomek, ki ga beremo danes, ni nič kaj kraljevski: Jezus, umirajoč na križu, okrog pa polno drhali, ki se iz njega norčuje, ga ponižuje in zbada, kar dodatno boli njegovo trpinčeno telo in dušo. V tej agoniji se v navidez nepomembnem pogovoru med so-križanima razbojnikoma in Jezusom utrne žarek upanja. Kljub ponižanju in nemoči desni razbojnik namreč v Jezusu prepozna Boga, Kralja. Najprej posvari drugega razbojnika pred Božjo sodbo, nato prosi Jezusa, naj se ga spomni, ko pride v svoje kraljestvo. Jezus mu da obljubo, ki velja tudi nam: nekoč bomo z njim v raju.

Trdosrčnost prvega razbojnika, ki ga niti trpljenje ne ustavi pred poniževanjem Jezusa, mi da misliti, kako hitro ljudje zapademo v obsojanje. Pa čeprav je to samo navidez nedolžna misel, ki nam gre skozi možgane. Opazim, kako hitro se mi prikrade misel, da nisem kot drugi – da sem vendarle boljša. Kakor farizej v odnosu do cestninarja v templju. V resnici pa vem, da ima Bog z menoj veliko usmiljenja nad mojimi grehi in napakami.

Vemo, da Božja sodba slej ko prej pride – za vse, brez izjeme. Le slutimo pa lahko, kako neizmerno je Božje usmiljenje do nas, ki naj nas tako prevzame, da bomo zmogli z iskreno ponižnostjo in razumevanjem sobivati z drugimi. Potem bo nebeško kraljestvo vedno bolj prisotno med nami že tukaj in zdaj. Naj bo milosten vstop v adventni čas!

Katja