Svetopisemska odlomka današnje nedelje  nas vabita in spodbujata k molitvi. K prosilni molitvi, ki je verjetno najbolj pogosta v našem duhovnem življenju. Tu in tam se še spomnimo na zahvalno in slavilno molitev. Ob četrtkovi tihi molitvi pred Najsvetejšim (adoracija) morda niti ne vemo, kaj naj počnemo. Kontemplacija se sliši eksotično, p. Branko Cestnik pa je zanjo dejal: »Če ne bomo gojili vsaj malo kontemplacije (duhovno zrenje Boga), kmalu tudi moliti več ne bomo znali.«

A danes se vrnimo k prosilni molitvi, s katero imamo lahko težave, saj včasih ne deluje tako, kot smo si zamislili. Pričakujemo hitro rešitev – še Jezus nam tako obljublja v današnjem evangeliju.   

Toliko let že molim za moža, da bi spoznal Jezusa, a Bog je tiho. Koliko ljudi kliče k Jezusu, naj jim pomaga v njihovi bolezni, vendar Bog kar čaka in odlaša! Koliko nas moli za prenehanje vojn, a je Bog gluh … Molimo za otroke, ki so žrtve nasilja ali umirajo zaradi lakote, pa Bog »spi«. Kje je ta »hitro«, ki nam ga obljublja?

Odgovor se skriva v zadnjih besedah evangelija: »Ali bo Jezus našel vero?« Torej mora imeti naša molitev temelj v veri, ki pomeni zaupanje Bogu. Molitev ni žeton, vržen v avtomat, iz katerega pride, kar smo si zaželeli. Molitev je sprejemanje Božje volje za nas, sprejemanje njegovih načrtov za naše življenje. Gre za to, da prepustiš Bogu, da deluje v tebi. Je dejanje ljubezni, ki vztraja in v veri ve, da bo na koncu zmagalo dobro.  

Helena