»Pomnoži nam vero!«

(Lk 17,5)

Tako lahko je v življenju biti pameten, ko nam gre vse v skladu s pričakovanji, ko smo uspešni, ko nam nič ne manjka, ko smo srečni … Kaj pa, ko se samo ena spremenljivka obrne, postavi na glavo in s tem uniči ravnovesje? Kaj pa takrat?! V takih trenutkih mi zelo hitro pridejo na misel besede, ki sem jih tako samozavestno servirala drugim, kako je samo verjeti treba, ker Bog je dober in je itak vedno z nami, vedno na naši strani.

In potem si ti tisti, ki se znajde v godlji, iz katere kar ne vidiš poti … Jeza, razočaranje, žalost, obup ... niso najbolj prijetni spremljevalci, dejstvo pa je, da zanje nihče ni povsem imun, da se jim težko vedno izmikamo. V teoriji je vse jasno: nikar se ne fokusirajmo samo na slabo, ker dejstvo je, da nikoli ni vse samo negativno; zaposlimo se z drugimi konkretnimi opravili, morda celo s pozitivnimi mislimi; pojdimo v družbo, ker ko si sam, se vse zdi še veliko huje, kot v resnici je. In končno, ne pozabimo na Boga! Bog hoče srečne ljudi; Bog želi pomagati, če mu le pustimo. A tu lahko nastane večji problem. Kako naj bom srečen ob takšnem razočaranju? Kaj je bilo tega treba, kje je smisel?

Ker v takih obdobjih nekako ni prave volje, imamo pogosto težave že s samo teorijo, kaj šele s prakso, ko je treba vse te napotke vpeljati v naš vsakdan. Preostane nam le dvoje; zaupanje, da kar Bog stori, vse prav stori; tisto pa, kar delajo ljudje iz ne pravih vzgibov, pa sicer boli, a mine. Upajmo le, da prej kot slej. In prošnja oz. molitev, da tudi nam Gospod pomnoži vero, ki je gotovo ni nikoli preveč. Ob tem lahko le spomnimo, da se je oktober ravno začel in tudi rožni venec je tu z namenom, da nam pomaga.

Julijana