»Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.«

(Jn 14,26)

Binkoštni dogodek, ki se začne z nenavadnim, močnim šumom z neba in nato še govorjenje v tujih jezikih, bi marsikoga (verjetno tudi mene) nekoliko prestrašil, saj to ni nekaj običajnega, kar se nam pogosto dogaja. Mnogi so strmeli, se čudili, morda obnemeli, medtem ko so bili apostoli pokončni in pogumni, hkrati pa mirni in polni Svetega Duha. To me vodi k misli, da kadar se iskreno prepustimo Božjemu vodstvu in navdihu, smo v sebi mirni in sproščeni, hkrati pa iz nas vre pogum in želja po dobrih dejanjih.

Poraja se mi vprašanje, kaj je želel Bog povedati apostolom z nenavadnim darom jezikov in kaj želi s tem povedati nam. Ne glede na to, kakšne vere, prepričanja in nazorov smo, bomo vedno nekako našli skupni jezik z drugače mislečimi, če smo le pripravljeni slediti Božjim navdihom znotraj nas. Radi imamo svoj 'prav' in lastimo si svobodo misli, besed in dejanj. Bog pa je tisti, ki nam kljub naši trdovratnosti daje moč, da pridemo nasproti drugim, četudi v različnih 'jezikih'.

Če je Jezus nekoč poslal učence na pot brez vsega, brez torbe, denarja, palice ... pa jih sedaj popolno opremi z vsem, kar bodo potrebovali na poti oznanjevanja. Postavi jih za temelje svoji Cerkvi in jih opolnomoči s svojim Duhom.

Tudi mi se nikar ne bojmo, ko smo poslani, da pričamo za Jezusa. Bog Oče nam pošilja svojega Duha, Tolažnika, ki nas bo »učil in spomnil vsega« kar je po Božji volji in besedi.

Katja