»Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen.«

(Jn 13,35)

Ljubezen je osnovna človeška potreba. Ljudje hrepenijo po ljubezni. Včasih gledajo filme, ki govorijo o srečnih in nesrečnih ljubezenskih zgodbah, berejo knjige o ljubezenskih dogodivščinah. Ampak je to res ta ljubezen, ki poteši naše hrepenenje? Mislim, da prava, resnična ljubezen vedno izvira iz Boga. „Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubíte!“ pravi Jezus svojim učencem. Kakšna ljubezen pa je to, ki se očitno tako zelo razlikuje od naših zemeljskih predstav?

Njena glavna značilnost je njena neizmernost in neomejenost. Preko nje lahko občutimo, da smo v osnovi dobri. Predvsem pa, da je Bog vedno in brezpogojno z nami. Kdor se čuti brezpogojno sprejetega in ljubljenega, komur slabosti in napake niso očitane, kdor celostno občuti milost in odpuščanje, ta si želi to Božje darilo deliti z drugimi. Tako postane ta oblika ljubezni naš prepoznavni znak, znak Jezusovih učencev.

Ljubezen ima dve roki – z eno objema Boga, z drugo pa sočloveka. Na ta način se ljubezen spremeni v dejanja. Ne preko učenih govorov in kompliciranih teorij, temveč zgolj preko človeških odnosov. Obstaja za iščoče ljudi, ki občutijo dobroto, svobodo, srečo, človečnost. S to ljubeznijo že doživimo majčken košček nebes tukaj na zemlji.

Kljub temu pogosto čutimo, da življenje, čeprav ga podpira Božja ljubezen, ni preprosto. Soočamo se s stiskami, obupom, žalostjo, mukami in strahovi. Vendar, če je Božja ljubezen z nami, potem dobijo negativne izkušnje našega življenja novo dimenzijo. Kajti vse, ampak res vse, kar nam gre po našem mišljenju narobe v našem življenju, lahko zaupamo Božji milosti. Saj ne more nič, kar je zaobjeto v Njegovo neskončno ljubezen, spodleteti! Če ljubimo, smo nesmrtni. To je vhod v svobodo in odrešitev. Skozi našo medsebojno ljubezen bodo vsi spoznali, da smo Njegovi.

Sabina