In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal:  »Prejmite Svetega Duha!«

(Jn 20,22)

Učenci so bili iz strahu pred Judi zaklenjeni, ko je mednje stopil Jezus.

Verjamem, da je bil ta trenutek zanje eden najdragocenejših, saj jih je Jezusova prisotnost opogumila in prežela z novim upanjem. Ko so še hodili z Jezusom, so se ob njem  počutili povsem varne, sprejete, ljubljene. Bili so priče tolikim čudežem, ki so spreminjali tudi njihova srca in utrjevali njih vero. Jezus jih je pripravljal tudi na prihajajoče dogodke, na to, kar se je moralo  zgoditi – na njegovo trpljenje, smrt in vstajenje. Kar pa ni pomenilo, da bi učenci vse te dogodke spremljali brezskrbno in pogumno, češ, saj bo vse v redu.  Vse do tega trenutka so bili prestrašeni, negotovi in žalostni. Vstali Jezus jim je ob prihodu podaril mir, le nekaj trenutkov kasneje je dihnil vanje in prejeli so Svetega Duha.

 Še preden je bil križan, jim je rekel: »Tolažnik pa, Sveti Duh, ki ga bo Oče poslal v mojem imenu, on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal« (Jn 14,26). Prav takrat, ko so prejeli Svetega Duha, je dozorel čas, da so te besede postale dejanja. Jezus je poskrbel, da učenci brez njega niso ostali sirote, izgubljeni in prestrašeni.  Ko so bili  napolnjeni s Svetim Duhom,  so prejeli božansko, nadnaravno moč, ki jih je iz plašnih mož spremenila v  goreče Jezusove priče. Jezus jih je namreč poslal med ljudi, da nadaljujejo njegovo delo. Ko so postali tempelj Svetega Duha, so bili sposobni odkleniti vrata, zapustiti navidezno varen prostor,  oditi  v vasi, mesta, po širnem svetu in oznanjati evangelij, ozdravljati bolnike, delati znamenja in čudeže, širiti vero  v Gospoda in spreminjati svet.

Milena