»Če ste vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj …«

Kol 3, 1

Po dveh letih omejitev bodo letošnji velikonočni prazniki bolj »normalni«. No, bolj takšni, kot smo jih bili navajeni, takšni kot so vedno bili. Načeloma je to dobra stvar, tako rekoč odlična novica. Ljudje pač smo socialna bitja in tudi praznovanje dobi večji smisel, če se lahko družimo, če lahko svoje veselje delimo. Kljub temu pa si ne morem pomagati, da ne bi »vzdihovala« nad koronskimi časi.

Življenje se je malodane ustavilo, prisilili so nas, da smo nehali noreti, »furjati« kot kura brez glave. Lahko smo se umirili, se dejansko duhovno pripravili na praznovanje, se poglobili, razmislili … A če se prav spomnim, končno nismo bili najbolj izpolnjeni in srečni. Manjkalo je bistveno, manjkal je občutek skupnosti, skupnega praznovanja, druženja, veselja, pogrešali smo obredje, sv. mašo, pot v Emavs …

Letos je vse to nazaj, pa nam spet ni prav, saj smo preobremenjeni, vsega je spet preveč. In spet ne razumemo, da je manj res velikokrat več. Naš pogled je prevečkrat usmerjen navzdol, naša pozornost namenjena zunanjemu, ki nas sicer res lahko pripravi na praznike, ne sme pa predstavljati bistva. Kdaj so prazniki res prazniki? A ko so prazni? Ja, ko so prazni, a prazni, torej brez, vse mogoče in nemogoče navlake, ki nas zadržuje in ovira pri tem, da bi iskali tisto, kar je zgoraj.

 Nekoč mi je bilo rečeno, da moram, ko hodim po svetu, vedno gledati gor, ne pa samo v tla pred seboj. Zgoraj je namreč svetloba, tam je svet, življenje, tam je tisto, kar je res pomembno. Ker pa imam noge kar trdno na tleh, si ne morem pomagati, da ne bi gledala tudi tja. Če nič drugega, ovire so pogosto prav na zemlji, pa res ne želim pasti po nepotrebnem in si celo na ta način uničiti pogleda na čudovito Življenje okoli. Veliko pisanko in lepo praznovanje!

Julijana