Oče

(prim. Lk 15, 11 - 31)

Danes nam evangelist Luka predstavlja priliko o izgubljenem sinu, kjer pa glavni poudarek ni ne v zgodbi mlajšega sina (odhod od doma in kasnejše spreobrnenje), ne v zgodbi strejšega sina (ki noče vstopiti v očetovo hišo, ko izve, kako se je oče razveselil vrnitve mlajšega sina), pač pa je ključnega pomena očetovo ravnanje v obeh primerih. V vlogi dobrega očeta prepoznamo Boga Očeta, ki neskončno ljubi svoje otroke, še posebno pa je usmiljen do svojih t.i. izgubljenih in ponovno najdenih otrok.

V srcu Boga je namre dovolj prostora za vse ljudi, tudi za grešnike. Jezus je namreč zelo boleče čutil, kako so tvorci javnega mišljenja – pismouki in farizeji – sami sebe uvrščali med pravične, pobožne in dostojne, cestninarje in grešnike pa so imeli za nevredne člane izvoljenega ljudstva. Čeprav so natančno izpolnjevali postavo, so pri vsej vestnosti pozabljali na najvažnejše – na ljubezen do bližnjega. Nevarno je namreč ljudi določenega stanu ali poklica imeti za grešnike, še bolj krivično pa je obsojati tistega, ki skuša grešnike razumeti in jim pomagati iz njihove bede.

Podoba mlajšega sina vsebuje vse stopnje, ki jih prehodi človek od greha do spreobrnjenja: sin zapusti očeta (greh), na tujem obuboža (kazen), težko življenje ga prisili, da gre vase in obžaluje svoje nesmiselno dejanje (kesanje), v njem se porodi sklep, da se bo vrnil k očetu (spreobrnjenje) in končno se spravi z očetom (odpuščanje). Mlajši sin se je naveličal pokorščine in je hotel iti v svet. Po judovskem pravu mu je pripadala tretjina očetovega premoženja (starejši sin je dedoval dvojni delež). Oče je mlajšega sina brez ugovora izplačal, niti ga ni prepričeval. To pomeni, da se Bog na storjeni greh ne odzove takoj s kaznijo, temveč celo dopusti, da človek proti njemu greši. Spoštuje namreč človekovo svobodno voljo in želi, da se človek svobodno in premišljeno odloča. Kadar človek greši, se mu največkrat dozdeva, da ravna prav in da ima pravico do tega, ko pa se zgodi kaj neprijetnega, za to največkrat okrivi Boga in ne sebe, kar seveda ni prav.

Bog nujno prepozna kot svoje otroke vse ljudi, tako pravičneže kot grešnike, ker je vendarle Oče vseh nas. Bog nas ne ljubi zato, ker bi morda mi bili dobri, ampak zato, ker je naš Oče.

Danijela