Sveto pismo pravi, da je Jezus šel na goro molit. »Medtem, ko je molil, se je podoba njegovega obraza spremenila in njegova obleka se je belo bleščala.« (Lk 9,29)

Molitev nas spreminja, če nas ne spreminja, potem je nekaj narobe z našo molitvijo. Kadar je naša molitev iskrena, potem spreminja naše srce – napolnjuje ga z mirom, veseljem, s potrpežljivostjo, z modrostjo, vero, upanjem in ljubeznijo. Molitev odpira naša srca za Božji glas in tako postanemo bolj pozorni na to, kaj nam želi Gospod Jezus povedati, hkrati pa nam daje moč, da lahko to, kar nas Jezus prosi, tudi izvršimo. Včasih nam dobri Bog kaj pove naravnost v srce, drugič preko ljudi, s katerimi živimo, delamo, se srečujemo, spet kdaj nam želi kaj povedati preko dogodkov našega vsakdana, preko Božje besede, preko lepote narave, ki se v teh dneh počasi prebuja…

Moliti, pomeni biti v odnosu z Bogom, biti Jezusov prijatelj. Molimo lahko s pomočjo molitvenih obrazcev, molimo pa lahko tudi s svojimi besedami: kadar povem Jezusu svoje strahove, že molim, kadar se mu zahvalim za čudovit dan, molim, kadar potožim Jezusu, da mi kaj ni uspelo in ga prosim, da mi pomaga vztrajati v dobrem, je to že molitev.

Pred nekaj dnevi smo se zbirali pri Jezusu v cerkvi pred Najsvetejšim, da bi bili preprosto pred Njim: jaz gledam Njega in On gleda mene, besede včasih sploh niso potrebne. Obrnimo se na Gospoda in iz vsega srca prosimo Jezusa, kakor so ga prosili prvi učenci: »Gospod, nauči nas moliti!« Daj, da bomo prinašalci Tvojega miru! Daj, da bomo Svetega Duha klicali na vse, zlasti še na tiste, ki v naš svet sejejo sovraštvo, prepire in vojne. Gospod, ozri se na svoje otroke, usmili se nas in vsega sveta!

Marinka