»In res: Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen.«

(Rim 10, 13)

Klicati Gospoda in njegovo ime – to nekateri verniki počnejo pogosto, drugi pa predvsem takrat, ko trpijo, so v stiski ali ogroženi. Vsi srčno upamo, da nas bo Gospod slišal in uslišal. S to vrstico pa dobimo tudi trdno upanje, da bomo rešeni ob »dovršitvi sveta«, ko bo »končni obračun«, ločitev »ovc od kozlov«.

A pojavi se pomembno vprašanje: bodo rešeni, če bodo klicali, tudi neverni ljudje? Bo njihovo klicanje učinkovito?  Jih bo Bog res slišal in rešil, če se v kritičnih trenutkih preračunljivo odločijo, da bodo »za vsak slučaj« klicali? V Svetem pismu namreč piše: »Toda kako naj ga kličejo, če niso verovali« (Rim 10, 14), kajti »... evangeliju niso bili vsi poslušni« (Rim 10, 16). Že prerok Izaija je zapisal: "Gospod, kdo je veroval našemu oznanjevanju?"

Resnična vera je zagotovo pogoj, da nas bo Bog slišal in nas tudi danes sliši, saj mu je, kot vemo, brez nje nemogoče biti všeč.

A o tem, kdo, ki bo klical, bo rešen, odloča samo On – vrhovni Suveren. Naše  mnenje o drugih, videnje drugih oseb in presojanje, kdo si zasluži odrešitev, je brezpredmetno in celo grešno dejanje. Imejmo v mislih besede: »Ne sodite, da ne boste sojeni!«(Mt 7, 1) Ali te: »In če se pravični komaj reši, kje se bo pokazal brezbožnež in grešnik?« (1 Pt, 18)

Morda tudi mi, čeprav se zdimo sebi zgledni in pravični, ne bomo prestali končne preizkušnje. Morda pa bomo v nebesih, če pridemo tja, srečali tudi koga, ki se nam v zemeljskem življenju ni zdel primeren za ta sveti kraj. A o vsem na srečo odloča le Bog. Mi te pravice nimamo, zato lahko z globoko vero samo molimo zase in tudi za druge: Gospod, usmili se me/nas!

Jelka