»In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim. Ne obsojajte in ne boste obsojeni.«

Lk 6,31.37b

Ob današnjem evangeliju me je najprej spreletelo: Zakaj imamo nešteto zakonikov in zakonov, ki jih – kadar jih najbolj potrebujemo – tako pogosto ne znamo prav razbrati, če pa v današnjih vrsticah evangelija vse jasno piše, kako naj živimo medsebojne odnose.

Toda zatakne se že pri zlatem pravilu, ki mi je bilo nekoč popolnoma preprosto: »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim.« Nato sem postala mama. Še isti dan, ko sem otroke učila, kako se mirno pogovarjamo, sem nato kričala nanje, ker so me spravili 'ob živce'. No, pa smo tam, ko se zavemo, kako težko je še tako preprosto pravilo vključiti v naše življenje, če se ob tem ne opremo na Božjo milost in delovanje.

Priznati moram, da imam od vseh evangeljskih zapovedih in prepovedih pogosto težave z obsojanjem. Tistim, ki se neopazno in na videz nedolžno prikrade v moje srce in skali moj pogled na nekoga, ki ga imam pred seboj ali v pogovoru. Pa naj bo to oseba, ki mi je blizu ali popolnoma neznana. Želim si, da bi zmogla videti ljudi okoli sebe vedno bolj tako, kot na nas gleda dobri Bog: brez predsodkov in obsojanja, sprejemajoče in spoštljivo. Potem bi ne le videla, ampak tudi resnično slišala bližnjega.

Bratje in sestre, čeprav se nam včasih zdi pretežko ali celo nemogoče, trudimo se iskati dobro drug v drugem. Ob tem vedno pomislimo, kako usmiljeno in ljubeče gleda na nas nebeški Oče.

Katja