"… vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja med njimi je ljubezen."

 (1 Kor 13,13)

Kot vsak teden sem tudi tokrat polna pričakovanja odprla Besede, namenjene temu tednu. Kakšno presenečenje me je čakalo! V drugem berilu najdem poročni verz z moje poroke. Prav tisti, v  duhu katerega sva se z možem pred veliko leti poročila. Takrat sva seveda »brala« in se osredotočala samo na besedo ljubezen. In ljubezen je zame še vedno največja vrednota – a tokrat so me vodile misli k pogledu na odnos med vero, upanjem in ljubeznijo. Je to povsem neodvisen odnos?

Velikokrat vidimo in slišimo samo besede: »Ljubezen vse premaga!« in »Ljubezen vse pretrpi!« Z leti spoznavam, da je ljubezen nepremagljiva, ampak njena osnova je moja vera. Brez vere v večnega Boga ni ne upanja in ne ljubezni. Ampak brez ljubezni vera ni nič; ostaja samo teorija in upanje ostaja iluzija. Ljubezen spremeni teorijo v pravo vero in naše upanje v gotovost. In brez upanja vera in ljubezen nekako visita v zraku, sta nepopolni. Upanje pa je tisto, ki daje veri in ljubezni potrebno globino, da se v viharjih tega sveta ne oddaljita ali celo razpadeta. Te tri kreposti imenujemo Božje kreposti, ker jih Bog vliva v našo dušo. To so trije Božji darovi, ki jih sami ne moremo pridobiti. In Bog nam naroča, da jih oznanjamo vsak dan. To je naše poslanstvo, da bi namreč vsi ljudje postali Gospodovi učenci (prim. Mt 28,19-20). Vera, upanje in ljubezen so milosti Boga. Naš odgovor na njegovo ljubezen so tri kreposti: "… vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja med njimi je ljubezen."

Na poti do naše svetosti, do našega odrešenja ni nobenega bolj zanesljivega kažipota.

Sabina