Tako govori Bog, Gospod, ki je ustvaril nebo in …

 Iz 42,5a

Pred časom sem gledala dva različna intervjuja, ki sta mi ostala v spominu  zaradi občutkov, ki sta jih pustila v meni. Eden me je napolnil s prijetnim vzdušjem in spoštljivim odnosom,  ki ju je bilo čutiti med zanimivim pogovorom. Pri drugem pa sem postajala vedno bolj nemirna, ker je bilo čutiti obtožbe in provokacije z ene in druge strani. Oba novinarja sta bila najbrž zadovoljna z opravljenim delom, saj sta vložila vanj svoje talente. Mnogo semena sta posejala, ki je padlo na različno podlago. In mnogo tega semena bo tudi vzklilo in obrodilo sad. S koncem intervjuja se namreč ni vse končalo in zaključilo.

Včasih pozabimo, da prejeta občutja (tudi ob spremljanja intervjuja) delimo naprej v svojo okolico. Če je to mir in veselje – super, krasno,  če pa delimo nemir, obsojanje – uh, pa boli.

Kot Božji otroci, kar smo postali pri krstu, si prizadevajmo ohraniti budnost in trezno presojo do tega, koga poslušamo, kaj želimo nositi v srcu, kaj dajati  drugim.       »Zdaj smo Božji otroci in se še ni pokazalo kaj bomo,« smo brali v Janezovem pismu ta teden. Brezbrižnosti in napuhu je modro kar najhitreje pokazati vrata in jih  zapreti za njima. Smo preveč lahek plen za njiju, to lahko napišem iz svojih izkušenj.

Iz lastnih izkušenj pa tudi to: kadarkoli si vzamem čas za Boga, se moje misli in srce umirijo. Nemogoče  se ob Njem zdi mogoče, solze obupa se spremenijo v solze hvaležnosti, bremena ki jih tovorim in vlečem za sabo uspem pustiti pri Njegovih nogah in hvaležna čakam, kaj mi bo povedal. Ker mu zaupam! Ker želim ostati Božji otrok in to prosim za vse Kristjane.

Milena