VESELJE IN BLAGO SRCE

prim. Lk 3,10–18

Današnji berili nas spodbujata k veselju. Prerok Sofonija potrtemu izvoljenemu ljudstvu kliče: »Vriskaj, sionska hči! Veseli in raduj se iz vsega srca! Gospod te je rešil obsodbe!« Mogoče se nam zdi pretirano, da bi vriskali od veselja. Pa bi morali, če bi trdno verovali, da je Jezus naš Odrešenik, ki nas osvobaja in daje našemu življenju smisel. Gotovo ste že doživeli ali videli, kakšno vriskanje nastane, če nogometaši dosežejo gol. Med tistimi, ki kričijo, je gotovo vsaj nekaj ljudi, ki so bili pri nedeljski maši. Tam pa so se držali zdolgočaseno, čeprav se je pred njihovimi očmi dogajalo vse kaj večjega kot na nogometni tekmi.

Apostol Pavel je vernikom zapisal besede, veljavne za kristjane vseh časov in vseh starosti: »Veselite se v Gospodu, in to zmeraj; ponavljam vam, veselite se. Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem. Gospod je blizu.« Vzrok ali razlog našega veselja je dejstvo, da je Bog blizu, da je Jezus naš prijatelj, z nami. To nas spodbuja k dobroti, blagosti. Tam, kjer živimo: v svoji družini, v šoli, na delovnem mestu, med sosedi moramo znati delovati pomirjevalno.

Človek, ki je tako vesel, da od veselja kar prekipeva, čuti potrebo, da svoje veselje deli s kom drugim. Tako se njegovo veselje pomnoži. K takšnemu veselju, ki bogati nas in druge, nas navaja adventni klicar Janez Krstnik. Na vprašanje, kaj naj storimo oprijemljivega, odgovarja tudi nam, ko govori tistim, ki so prihajali poslušat njegove spokorne pridige ob Jordanu: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki je nima, in kdor ima živež, naj ravna enako.«

V Malem princu beremo: »Kruh, ki ga delimo z drugimi, ima okus brez primere.« Lahko rečemo, da ima božanski okus, Božji okus, okus po Jezusu, ki se nam daje, da bi tudi nas naučil dajanja.

Po: S. Čuk, Misli srca